gorenjci.si gorenjci.si
x



SKUMAVC Bruno
Foto: osebni arhiv
Galerija slik
SKUMAVC Bruno SKUMAVC Bruno SKUMAVC Bruno SKUMAVC Bruno SKUMAVC Bruno SKUMAVC Bruno SKUMAVC Bruno SKUMAVC Bruno SKUMAVC Bruno SKUMAVC Bruno Zapri SKUMAVC Bruno
Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan

SKUMAVC, Bruno


Rojen: 
8. november 1927, Bela Peč pri Trbižu (Italija)
Umrl:  1. februar 2011, Ljubljana error


Občina: 
Kranj



Rodil se je v vasi Bela peč med slovenskimi Ratečami in italijanskim Trbižem, katera je bila vse do konca prve svetovne vojne del Gorenjske. Očeta Italijana ni poznal, devetnajstletna mati Gizela Skumavc pa ga je po dvodnevnih mukah rodila sredi hude zime. Ime je dobil po zdravniku dr. Brunu Tullinu iz Trbiža, ki je rešil njegovo in materino življenje. Odraščal je v številni družini starega očeta, babice, nekaj stricev in tet. Ker je stari oče sprejel nov službo v Lescah na Gorenjskem, sta se tja leta 1932 preselila tudi mali Bruno in njegova mama.
Štiri leta je hodil v osnovno šolo v Lesce. Sledil naj bi ključavničarski uk v leški Verigi, a on se je prijavil na kranjsko gimnazijo in bil po sprejemnih izpitih iz matematike in slovenščine jeseni 1939 sprejet v prvi letnik. Aprila 1941, po nemški okupaciji Jugoslavije, se je po končanem 2. letniku poslovil od kranjske gimnazije. Nato je bil poslan v meščansko šolo na Jesenicah in spomladi 1943 opravil zaključi izpit. Jeseni 1943 se je vpisal na državno (srednjo) šolo za strojno in elektrotehnično inženirstvo v Celovcu. Prvi letnik je uspešno končal, potem pa so ga izključili iz šole, ker se ni odzval pozivu v državno službo dela (RAD). Avgusta 1944 ga je vojaška oblast aretirala in zaprla za nekaj mesecev.
Decembra se je vrnil domov in šel takoj v partizane. Bil je v Prešernovi brigadi in Rezijanskem bataljonu. Decembra 1945 se je končala njegova vojaška pot. Že januarja 1946 je bil vključen v zgoščen letnik strojništva na Državni tehnični srednji šoli v Ljubljani. Čeprav je bil nadpovprečno uspešen, je bil jeseni uvrščen v redni progam za podpovprečne učence. S prav dobrim uspehom je zaključil to šolo 6. maja 1948.
Že 17. maja se je javil v Tovarni gumijevih izdelkov Sava Kranj. Za osemmesečno štipendijo se je obvezal ostati v Savi dve leti, a ostal je polnih 37 let do upokojitve. Delo v Savi je prekinil poleti 1950, ker je hotel nadaljevati študij strojništva. 30. junija 1956 je diplomiral kot 240. diplomant Tehnične fakultete Univerze v Ljubljani.
Vrnil se je v Savo Kranj in leta 1959 postal obratni inženir, leta 1960 vodja investicijskega vzdrževalnega oddelka, leta 1964 vodja Ekonomske enote vzdrževanja in investicijske izgradnje, leta 1968 pa direktor službe za vzdrževanje in investicijsko izgradnjo. Po reorganizaciji podjetja zaradi Zakona o združenem delu je postal leta 1973 direktor tehnične službe in v letu 1976 direktor tehničnega sektorja. Prvega marca 1977 je postal namestnik glavnega direktorja Save. Po smrti Filipa Majcna je bil 1. oktobra 1982 imenovan za generalnega direktorja SOZD Sava. Njegova ljubezen do lovstva ga je povezovala tudi s puškarstvom, kjer je skušal rešiti tradicijo, ki je bila značilna za Kranj. Bil je tudi predsednik Poslovnega odbora Sava-Semperit. Za vodenje poslovanja SOZD-a je kandidiral še v letu 1986 in bil s 1. oktobrom ponovno izbran za štiri leta. Njegova zadnja zadolžitev pred upokojitvijo je bila koordinacija pri vlaganju v projekt Semperit-Ruma-Sava in uvajanje know-how za radialno traktorsko pnevmatiko. Upokojil se je 30. junija 1990.

Bil je dobitnik številnih državnih in drugih priznanj. V času Jugoslavije je prejel visoka odlikovanja Red zaslug za narod s srebrno zvezdo, Red zaslug za narod s srebrnimi žarki in Red dela z zlatim vencem. Leta 1980 mu je Skupščina občine Kranj kot zaslužnemu občanu podelila Listino o priznanju. Kot prvi na področju gospodarstva je leta 1997 prejel visoko državno častno odlikovanje za zasluge Republike Avstrije. Visoko priznanje je bila zahvala za uspešno in dolgoletno sodelovanje med kranjsko Savo in avstrijskim Semperitom. Za svoj prispevek je prejel tudi najvišje Savino priznanje plaketo Helmuta Turzanskega.

Aktiven je bil tudi na drugih področjih. Kot nekdanji predsednik Lovske zveze Slovenije in član lovske družine je bil zavzet varuh divjadi in narave ter pisec številnih člankov in razprav. Bil je tudi član Lions kluba Kranj.

Knjižna dela:

Moje življenje, Kranj 2010 (monografija)
4 učbeniki za Gumarsko tehnično šolo, 1965



Literatura
B. Sumavc: Moje življenje, Kranj 2010
J. Bohorič: V spomin: Bruno Skumavc (1927-2011), Gorenjski Glas 2011, 11.feb., str. 4
V. Murovec in R. Mladenovič: Savinih 90 let (1920-2010), Kranj 2010, str.24
U. Peternel: Savčani segajo vedno višje : praznovanje 80-letnice Save in gumarstva v Kranju Kranjčanka 2000, 3, št. [10] (okt.), str. 8
V. Drašak: Bruno Skumavc prejel visoko avstrijsko državno odlikovanje, Gorenjski glas 1997, št. 21 (14.III.), str. 27
error


Glej tudi

link   Gorenjskiglas.si
link   zavest.net
link   Gorenjskiglas.si (Kranjčanka, stran 20)
link   sava.si (Savinih 90 let, str.24)


Prispeval:
Mestna knjižnica Kranj
Zadnja sprememba: 9.3.2011, Mestna knjižnica Kranj

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5