gorenjci.si gorenjci.si
x



KAVČIČ Vladimir
Foto: Osebni arhiv
Galerija slik
KAVČIČ Vladimir KAVČIČ Vladimir KAVČIČ Vladimir KAVČIČ Vladimir KAVČIČ Vladimir KAVČIČ Vladimir KAVČIČ Vladimir KAVČIČ Vladimir KAVČIČ Vladimir KAVČIČ Vladimir Zapri KAVČIČ Vladimir
Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan

KAVČIČ, Vladimir


Rojen: 
20. julij 1932, Podgora v Poljanski dolini
Umrl:  22. julij 2014, Ljubljana error


Občina: 
Gorenja vas - Poljane



Rodil se je v delavski družini. Prvi razred osnovne šole je končal v Žireh, sredi drugega (na Trebiji) pa se je začela druga svetovna vojna in pouka je bilo konec. Leta 1945, ko mu je bilo komaj 13 let, se je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani in jo končal 1953. Študij je nadaljeval na pravni fakulteti in diplomiral leta 1958.
Krajši čas je bil zaposlen pri RTV Ljubljana, nato je delal v založništvu in državni upravi. Bil je urednik in direktor založbe Borec (1960–1980), direktor Jugoslovanske avtorske agencije za Slovenijo, predsednik Kulturne skupnosti Slovenije (1982–1986) in predsednik Republiškega komiteja za kulturo (1986–1990). Od leta 1990 pa do upokojitve je bil direktor Zavoda Republike Slovenije za mednarodno znanstveno, tehnično, posvetno in kulturno sodelovanje (ZAMTES).

Ker je kot deček na lastne oči videl dogodke druge svetovne vojne, je v življenje stopil z živimi podobami nasilja in jim posvetil marsikatero stran svojega ustvarjanja.
Glavna snov njegovega pripovedništva je tako 2. sv. vojna s slovensko revolucijo in poznejše politične deformacije. Zanj sta značilni dve tematski usmeritvi: človeška duševna in moralna stiska v vojnem času in ideološka odločenost človeških odločitev in njegove usode v celoti. Osvetljuje vdor nasilja, smrti, ideoloških pritiskov ter etičnih deformacij. Išče odgovore na smisel in pomen človeškega življenja in njegove svobode. Zaznamuje ga tudi močen interes za razmerje med posameznikom in oblastjo ter za etične dileme, ki ga spremljajo.

Je klasik slovenske literature in zaradi svojega brezkompromisnega boja proti dogmatizmu največji mojster vojne proze. Pohvali se lahko z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti. Njegova proza je zvečine zelo stvarna in trezna, celo dokumentarna. Njegov slog je neorealističen s poudarjeno kritičnostjo, v katero se vpletajo eksistencialistične prvine in modernistični postopki.

Objavljati je pričel že v gimnazijskih letih. Precej se je ukvarjal s slovenskimi revijami, bil je (so)ustanovitelj Problemov, Prostora in časa, Svobodne misli. (So)urejal je revije Mlada pota, Problemi, Prostor in čas, Borec, Kurirček, Naša sodobnost, Svobodna misel…Objavljal je v Mladinski reviji in ustanovil ter urejal list dijakov Klasične gimnazije v Ljubljani Naša rast (1950–1953). Njegova prva knjiga, ki je izšla, je mladinsko delo Vaška komanda (1955), sledi ji zbirka novel Čez sotesko ne prideš (1956) in romanski prvenec Ne vračaj se sam (1959).
Med romani sledijo: Ognji so potemneli (1960), Tja in nazaj (1962), Od tu dalje (1964), Upanje (1966), trilogija Žrtve (1968–1970) in najodmevnejše Kavčičevo delo Zapisnik (1973), ki je bil prvi roman o dachauskih procesih in je bil aktualen še leta po izidu. Neideološka izbira mu je preprečila, da bi zanj prejel nagrado Prešernovega sklada.
Leta 1976 je izšel roman Pustota, sledijo mu Obleganje sveta (1984), Živalski krog (1982), Ko nebo zažari (1984), Veleposlanik na Kitajskem (1987), Pesnik in publicistka (1989), Minevanje (1994), Somrak (1996) in Vrnitev v izginule kraje (2000).
Vrhunec je njegovo književno ustvarjanje doseglo z leta 2005 izdano trilogijo Prihodnost, ki je ni bilo. To je prava epopeja povojne Slovenije z jasnimi avtobiografskimi prvinami. Leta 2011 mu sledi še roman Od nikoder do nikamor.
Loteval se je tudi proze, drame in radijskih iger. Dramo o oblastništvu Aleksander Veliki je napisal leta 1972, radijsko igro Termopile pa leta 1974. Pisal je tudi za mladino. Znane so avtobiografske pripovedi (Vaška komanda, 1955, Kaj je povedala ded, 1977, Nevarna pot, 1983).



Nagrade: leta 1976 je bil predlagan za nagrado Prešernovega sklada za roman Zapisnik, a jo je upravni odbor na zahtevo politike preklical. Nagrado Prešernovega sklada je nato prejel leta 1978 za roman Pustota. Leta 1977 je prejel Prešernovo nagrado gorenjskih občin, dvakrat je prejel tudi Kajuhovo nagrado in leta 2006 Župančičevo nagrado. Za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus je leta 2014 prejel veliko Prešernovo nagrado.




Literatura
Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon, od A do L, Ljubljana, 2008
Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo, Ljubljana, 1999
Enciklopedija Slovenije, 5. Zvezek, Ljubljana, 1991
Helga Glušič: Sto slovenskih pripovednikov, Ljubljana, 1996
Matjaž Kmecl: Vladimir Kavčič, XXV. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1989
Mihael Bergant: Vladimir Kavčič, Vrnitev v izginule kraje, Mladina, 2001
Janez Mušič: Veliki album slovenskih pisateljev, Ljubljana, 2004
Milan Vogel: Pisatelj Vladimir Kavčič, Delo (30. jan. 2001, st. 5)

error


Glej tudi

link   RTVSLO
link   Delo
link   Wikipedija
link   STA
link   Mestna obcina Kranj
link   DLIB


Prispeval:
Mestna knjižnica Kranj
Zadnja sprememba: 22.7.2014, Mestna knjižnica Kranj

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5