gorenjci.si gorenjci.si
x



BRENCE (PEHTUT) Ivan
Foto: Turistično društvo Dovje-Mojstrana
Galerija slik
BRENCE (PEHTUT) Ivan BRENCE (PEHTUT) Ivan BRENCE (PEHTUT) Ivan BRENCE (PEHTUT) Ivan BRENCE (PEHTUT) Ivan BRENCE (PEHTUT) Ivan BRENCE (PEHTUT) Ivan BRENCE (PEHTUT) Ivan BRENCE (PEHTUT) Ivan BRENCE (PEHTUT) Ivan Zapri BRENCE (PEHTUT) Ivan
Foto: Turistično društvo Dovje-Mojstrana
Foto: Turistično društvo Dovje-Mojstrana
Foto: Sistory
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan

BRENCE (PEHTUT), Ivan


Rojen: 
okrog 1855, Dovje
Umrl:  24. avgust 1915, Ljubljana error


Občina: 
Kranjska Gora



Ivan (Janez) Brence, po domače Pehtut, je bil kmetovalec, trgovec in posestnik na Dovjem, ki je veljal za zavednega Slovenca, v zgodovino pa se je zapisal s svojim ravnanjem med prvo svetovno vojno. Avgusta 1915 so po Avstro-Ogrski potekale množične mobilizacije in zaplembe zasebnega premoženja v vojaške namene. Tega meseca je po naročilu občinskega sluge k Brencetu prišel štirinajstletni sin železniškega čuvaja Franc Babič in mu izročil pisni poziv, naj za vojaške potrebe odda svoja dva vola in voz. Ta je prisilni odvzem odločno odklonil, češ da bi lastnino raje zažgal kot oddal, ter mladega Babiča menda tudi oklofutal. Ob tem je ostro skritiziral cesarja Franca Jožefa in Babiču rekel: »Ti kar povej svojemu cesarju ali tistim, ki so te poslali sem: če se hoče cesar vojskovati, naj pošlje na fronto svoje vozove in svojo živino. Povej jim tudi, da jaz svojega ne dam.« To sicer niso bili njegovi prvi komentarji o cesarju, saj je že na začetku julija 1915 izjavil: »Prokleti sivi starec hudičev. Zvezal se je z Nemci, sedaj pa imaš pravično vojsko. Bolje bi bilo, če bi se bil zvezal z Rusi, kakor pa z Nemci. Cesar je tak norec, da ne more biti večji.«
Zaradi razžalitve cesarja in upiranja odvzemu so Brenceta takoj najavili v ljubljanskih uradih, tam pa so ukazali, naj ga zaprejo. Aretacijo je 14. avgusta 1915 opravil orožniški stražmojster s priimkom Judež. Brence je bil nekaj časa zaprt v Mojstrani, nato pa so ga preselili v Ljubljano. Dne 21. avgusta je potekalo zasliševanje prič na Dovjem. Med njimi je bil tedanji dovški župnik Jakob Aljaž, ki si je prizadeval, da bi Brenceta izpustili, vendar brez uspeha. Franc Babič je pričal, da je bil Brence ob izpadu razburjen in verjetno pijan, župan Japelj pa je trdil, da je Brence grob človek, ki rad zabavlja in pije. Brencetu ni pomagalo pričanje orožniškega podstražmojstra Franceta Škarje, po katerem je obtoženi ob avstrijski zasedbi Beograda zavrnil izobešanje zastave, češ da za to že ne bo izobešal cunj. Prijatelji so Brenceta nagovarjali, naj se izgovarja na utrujenost, jezo in tudi pijanost, kar pa je aretiranec, ki se ni čutil krivega, zavrnil s slovitimi besedami: »Kar sem rekel, sem rekel!«
Dne 24. avgusta 1915 je avstrijsko vojaško sodišče, po tem, ko se Brence ni pokesal za svoje besede, izreklo smrtno obsodbo. Še istega dne, ob pol tretji uri, so ga odvedli na vojaško strelišče na Suhem bajerju pod Golovcem v Ljubljani. Brencetu, ki se je po pričevanju vojnega kurata Ivana Kogovška obnašal mirno in vdano, so še zadnjič prebrali smrtno obsodbo, nato pa mu zavezali oči. Ko je pokleknil, je trikrat vzkliknil: »Jezus Marija, sveti Jožef, usmilite se, pomagajte mi!« Eksekucija se je zgodila ob 15. uri. Dobil je dva strela v glavo in tri v telo ter bil na mestu mrtev. V slovenskih časopisih je bila objavljena kratka novica o usmrtitvi, povzeta po Laibacher Zeitungu.
Leta 1919 so Ljubljani začeli zbirati podatke o triindvajsetih žrtvah, ki so bile ustreljene na Suhem bajerju. S tem je Brence prišel v zavest Slovencev kot nedolžna žrtev in mučenik »črno-žolte monarhije«. Leta 1920 so tri Brencetove hčerke prosile za obnovo kazenskega postopka, na katerem ga je višje deželno sodišče zaradi napak v postopku vojaškega sodišča in dvomljive verodostojnosti prič oprostilo vseh obtožb.
Dne 4. oktobra 1921 zjutraj so Brencetove posmrtne ostanke izkopali iz Suhega bajerja ter jih popoldne v svečani povorki ter ob zvonjenju zvonov množično pospremili na poti po Ljubljani do kolodvora. Ostanke so na vlaku prepeljali do Dovjega, kjer je naslednji dan ob grobu govoril Jakob Aljaž. Časopisje je poročalo, da tako svečano niso pokopali še nobenega slovenskega kmeta.
Avgusta 2003 so Brencetu postavili na domači hiši spominsko ploščo.

 

Literatura
 
Ustreljen po prekem sodu. Slovenski narod, leto 48, številka 199 (31. avgust 1915), str. 4
Po smrti oproščena žrtev. Slovenski narod, leto 53, številka 7 (10. januar 1920), str. 3
Žrtev avstrijske justice. Slovenec, leto 48, številka 6 (9. januar 1920), str. 3-4
Prenos kosti narodnega mučenika. Slovenski narod, leto 54, številka 223 (5. oktober 1921), str. 3
Zorec, Črtomir. Pomenki ob Savi Dolinki o nekaterih krajih jeseniške občine. Gorenjski glas, leto 33, številka 60 (8. avgust 1980), str. 9
Sedej, D. Kar sem rekel, sem rekel. Gorenjski glas, leto 44, številka 15 (22. februar 1991), str. 13
Sedej, D. V spomin rojaku Aljažu. Gorenjski glas, leto 56, številka 69 (2. september 2003), str. 4
 
error


Glej tudi

link   Gorenjski glas
link   Sistory
link   Turisticno društvo Dovje-Mojstrana


Prispeval/-a: Tanja Smiljanič, Mestna knjižnica Kranj
Zadnja sprememba: 1.2.2017, Tanja Smiljanič, Mestna knjižnica Kranj

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5