gorenjci.si gorenjci.si
x



ŠORLI Ivo
Foto: dlib
Galerija slik
ŠORLI Ivo ŠORLI Ivo ŠORLI Ivo ŠORLI Ivo ŠORLI Ivo ŠORLI Ivo ŠORLI Ivo ŠORLI Ivo ŠORLI Ivo ŠORLI Ivo Zapri ŠORLI Ivo
Foto: dlib
Foto: dlib
Foto: Veličan Bešter
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan

ŠORLI, Ivo


Rojen: 
19. april 1877, Podmelec na Tolminskem
Umrl:  17. november 1958, Bokalce pri Ljubljani error


Občina: 
Kranj



Rodil se je sedmi od osmih otrok na kmetiji Podrobnik v Podmelcu v Baški grapi na Tolminskem kmetu Antonu Šorliju in Jožefi Kavčič iz Ljubinja. Oče je hodil za zaslužkom v bosanske gozdove in nazadnje se je vrnil domov tako bolan, da je umrl naslednji dan. Tedaj je bil Ivo (uradno Ivan Nepomuk) star komaj dve leti in pol.

Ivo je osnovno šolo obiskoval v domačem Podmelcu pri narodnjaku učitelju Ivanu Krajniku. Brat Ivan ga je izučil za ključavničarja, a ga je teta Nanca poslala na šolanje v Gorico. Najprej je moral končati 4. razred OŠ, potem pa je tam obiskoval gimnazijo v letih 1890-98. Na tej šoli je zelo cenil profesorja Andreja Kraglja, rojaka iz Modrejc, ki je prvi v Šorljiju prepoznal talent za pisatelja. Po maturi ni sledil tetini želji, da bi študiral bogoslovje, ampak je raje sprejel ponujeno delo lektorja na gradu Kollhof v avstrijskem Velikovcu pri bivšemu ministru Feliksu baronu Pinu ter tam zdržal dve leti. Tu je spoznaval narodnostne napetosti med Slovenci in Avstrijci ter se seznanil s Ksaverjem Meškom in Rudolfom Maistrom. Marca 1900 mu je umrla mati. Ker mu je zapustila nekaj denarja, se je prepustil samo študiju. Najprej je naredil dva državna izpita. Februarja 1902 je odšel v Gradec, kjer je s presledki študiral in junija 1904 promoviral za doktorja prava. Tam se je družil z več znanimi Slovenci, med drugim tudi z Otonom Zupančičem. Tedaj je končal eno svojih najboljših del, roman »Človek in pol«.

Zadnja študijska leta je služboval v raznih odvetniških pisarnah v Gorici. Leta 1903 je bil tri mesece pomočnik referenta za godbo in gledališče pri policiji v Trstu. Ker je želel nazaj v Gorico je sprejel delo pri notarju dr. Pascoleju. Po 4 letih prakse je 1908 nastopil samostojno prakso v Podgradu v slovenski Istri. Aprila 1911 se je preselil v Pulj v hrvaški Istri, kjer je dočakal konec prve svetovne vojne. Zaradi slabovidnosti je bil oproščen vojaške službe. Po prihodu Italijanov v Pulo, ki so mu grozili s premestitvijo na jug Italije na Sardinijo, se je leta 1919 preselil v Jugoslavijo. Do srede 1920 je živel brez službe v Ljubljani in Višnji gori. Že leta 1919 je zaprosil za notarsko mesto v Mariboru, vendar ga ni dobil. Zato je leta 1920 sprejel notarsko službo v Rogatcu. Maja 1923 ga je Ministrstvo pravde prestavilo v Šmarje pri Jelšah, maja 1926 pa v Maribor, kjer je opravljal notarsko službo do konca leta 1939. Konec januarja 1940 se je preselil v Kranj, kjer je odprl pisarno. Med nemško okupacijo nekaj časa ni smel opravljati svojega poklica, ampak so ga zaposlili kot prevajalca, ker je dobro obvladal slovenščino, nemščino, srbohrvaščino in italijanščino ter pasivno francoščino in angleščino. V Kranju je živel in delal do oktobra 1945, ko je bil z dekretom premeščen v Ljubljano za tajnika Okrajnega sodnika. Ker mu je vid vedno bolj pešal je bil z odločbo Prezidija ljudske skupščine 10. maja 1948 upokojen kot slovenski književnik. Za tri leta se je preselil k hčerki v Ogulin in se ponovno vrnil v Kranj. Ko je konec leta 1956 zbolel, se je najprej malo pozdravil v jeseniški bolnišnici, nato pa spet preselil k hčerki v Ogulin. Junija 1958 so ga nastanili v zavodu za onemogle na Bokalcah pri Ljubljani, kjer je konec tega leta umrl. Pokopan je v Kranju.

Poezijo je začel pisati že kot sedmošolec in je svoja dela objavljal v več revijah. Novembra 1897 je napisal prvo pesem pod Aškerčevim vplivom. Aškerc jo je objavil v Ljubljanskem zvonu pod psevdonimom Feodor Sokol. Ko so ljubljanski »dečki od peresa« hoteli leta 1898 izdati almanah Na razstanku, je izbrani založnik Andrej Gabršček pristal na to, če sprejmejo medse Primorca Šorlija. Čeprav neradi, so sprejeli ta pogoj in Šorli je bil za to Gabrščku zelo hvaležen, saj je tako prišel na abiturjenski sestanek v Ljubljano in se predstavil svetu. Ko je leta 1900 prišel na avdienco k Bežku, glavnemu uredniku Ljubljanskega zvona, mu je ta svetoval, naj poskusi s prozo. Ko je nekaj mesecev živel pri bratu Tonetu v Pulju je napisal pesem v prozi »Ko cvete morje«. Prozo je objavljal v večini listov, nekaj je objavil tudi v samostojnih knjigah. Nanj so vplivali tudi Cankar, Maupassant in Nietzsche. Njegovo najbolj plodno obdobje je bilo med prvo svetovno vojno. Takrat je imel v poklicu malo dela in veliko časa za pisanje.
Uvrščajo ga med sopotnike moderne, na katerega je močno vplival naturalizem. Pisal je romane, novele, tudi detektivke in veliko prevajal, tudi operna libreta.
Dogodke svojega življenja do leta 1940 je popisal v knjigi Moj roman (1940), dom svojega deda v črtici Onstran sveta (1916). Avtobiografski značaj imajo tudi Tetin Tone (1914) in Štefan Zaplotnik (1916).
Njegovo zadnje delo je avtobiografska povest Večne vezi iz leta 1938. V njej je prikazal stanje tedanje Primorske – kako slovenska inteligenca beži iz Primorske v matično domovino Jugoslavijo. Njegovi psevdonimi: Fran Nović, Ivan Orel, J. S. Orel, Ivan Podrobnik, Štefan Zaplotnik, P-k, Dr. I. Š-i.

Dela:

Na razstanku (spisali slovenski osmošolci), Gorica, 1898

romani:
Človek in pol, Lubljana 1903; Pot za razpotjem, Ljubljana 1906; Pasti in zanke, Ljubljana 1922; Zadnji val, Ljubljana 1924; Večne vezi, Ljubljana 1938; Moj roman (življenjepis), Ljubljana 1940;

kratka proza:
Novele in črtice, Ljubljana 1907; Krščen denar, Celovec 1918; Sorodstvo v prvem členu, Celovec 1919; V deželi Čirimurcev, Ljubljana 1922, 1994; Golobovi, Celje 1924; Petdeset odstotkov, Ljubljana 1935;

prevodi:
Dama s kamelijami (Aleksander Dumas sin), Gorica 1905; Ben-Hur : roman iz časov Kristusovih (Ludvig Wallace), Gorica 1908; Novele (Guy de Maupassant), Ljubljana 1909; Tri novele / Miguel Cervantes de Saavedra, Ljubljana 1920; Šest oseb išče avtorja : načrt za komedijo (Luigi Pirandello), 1920; Mefistofeles : opera v štirih dejanjih s prologom in epilogom, Ljubljana 1922;

Izbrani spisi. Knj. 1, Ljubljana 1933; Izbrani spisi. Knj. 2, Štefan Zaplotnik. Disonance. Pešci. Nevesta. Vprašanje. Izgubljeni sin, Lj. 1934; Izbrani spisi. Knj. 3, Milan Mrak. Vešče. Vragov eksperiment. Iz dolgega časa. Barčica po morju plava. Prvi april, Lj. 1935; Izbrani spisi. Knj. 4, Sam. Greh. Za zaveso. Krajši del. Tetin Tone. Radi tega. Tri groteske. Milančkova večerna molitev. Solnce in luna. Pravica revnih, Lj. 1935; Izbrani spisi. Knj. 5, Lepa Silvija. Antikrist v Trsteniku. Črtice. Tolažba, Lj. 1935; Izbrani spisi. Knj. 6, Pasti in zanke. Klic čez vodo. Kazalec na dvanajstih. Abeceda in filozofija. Olgina sobica. Mirakel, Lj. 1935;

drama:
Ženitni posredovalec, 1950; Mačka miško, miš pšenico, 1950; Pevec Maraschino : igrica s cigaretnico, 1950; Past : igra v enem dejanju, 1950; Izkopani poet : igra za radio, 1950; Kapitulacija, 1950;Poplačana varčnost : sketch, 1950;
Štirje grobijani : glasbena veseloigra v treh dejanjih / napisal Giuseppe Pizzolato, Ljubljana 1955;



Literatura
Osebnosti od M do Ž, Ljubljana 2008, str. 1132
J. Čeh Steger: Ženska v meščanski prozi Iva Šorlija, Slavistična revija 2006, št. 2 (apr.-jun.), str. 221-231
A. Ternovec: Notar dr. Ivo Šorli : 1877-1958, Notarski vestnik, št. 5/6 (jun. 2005), str. 63
M. Bergant: Začetki erotike v slovenski prozi : diplomska naloga, Ljubljana 2005
E. Zupančič: Novelistika Iva Šorlija : diplomsko delo, Izlake sep. 2003
B. Končar: Kmečka povest Iva Šorlija : diplomska naloga, Ljubljana 2002
G. Kocijan: Kratko pripovedništvo Iva Šorlija, Razgledi po slovenski književnosti : literarnovedne razprave, 2001, str. 201-214
M. Kos: Šorli, Albreht, Nietzsche, Jezik in slovstvo, št. 7/8 (jun. 2000/01), str. 325-334
G. Kocijan: Kratko pripovedništvo Iva Šorlija, Kranjski zbornik 2000 - str. 122-127
P. Svetina: Šorli, Ivo, Enciklopedija Slovenije.- Zv. 13 (1999), str. 97
J. Horvat: Aktualno sporočilo dram zamolčanega Iva Šorlija : "n(a)ravno meščanstvo" kot osrednje in tudi za današnji čas tvorno stališče Šorlijevih dram, Delo 1998, št. 41 (19.II.), str. 7
T. Kermauner: Dramatika Iva Šorlija, Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti , knj. 49: 1998 (1999), str. 177-178
A. Krbavčič: Doktor vsega zdravilstva in magister farmacije Rikard Karba kot Šorlijev dr. Sever v romanu Človek in pol, Med medicino in literaturo : ob 60-letnici predmeta Zgodovina medicine na MF v Ljubljani : [zbornik referatov].- 1995, str.183-187
J. Gregorič: Podoba duhovnika v slovenskem slovstvu : Ivo Šorli, Nova pot : glasilo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov SRS, št. 1-3 (1969), str. 47-59
L. Zorzut: Ivo Šorli - oživljeni : (ob odkritju spominske plošče v Podmelcu), Mohorjev koledar 1969, str. 126-127
Ivo Šorli, Prežihov Voranc: Ivo Šorli Prežihu. Prežih Šorliju. Šorli Prežihu, Jezik in slovstvo, št. 4 (januar 1963), str. 123-125
D. Vehovec-Prah: Dr. Ivo Šorli - biografija in geneza del, Kranj 1959 (diplomska naloga)
Ob 80-letnici dr. Iva Šorlija, Glas Gorenjske, št. 31 (19.IV.1957), str. 5
G. Kocijan: Bibliografija del dr. Iva Šorlija, Gorenjska : revija za kulturo, št. 3 (1957/1958), str. 140-144
Iz galerije naših pisateljev, Ilustrirani Slovenec : tedenska priloga Slovenca, št. 15 (11. 4. 1926), str. 120
error


Glej tudi

link   Wikipedija.org
link   ff.uni-lj.si
link   dlib.si
link   Slovenski biografski leksikon
link   sistory.si (Primorski biografski leksikon,15. zvezek, str.565)
link   sl.wikisource.org
link   Gorenjskiglas.si
link   Dolenjskilist.si


Prispeval/-a: Miran Lola Božič, Mestna knjižnica Kranj
Zadnja sprememba: 23.5.2011, Miran Lola Božič, Mestna knjižnica Kranj

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5