gorenjci.si gorenjci.si
x



ŠIMEC Amalija
Foto: fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani
Galerija slik
ŠIMEC Amalija ŠIMEC Amalija ŠIMEC Amalija ŠIMEC Amalija ŠIMEC Amalija ŠIMEC Amalija ŠIMEC Amalija ŠIMEC Amalija ŠIMEC Amalija ŠIMEC Amalija Zapri ŠIMEC Amalija
Foto: fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani
Foto: fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan
Foto: Neznan

ŠIMEC, Amalija


Rojena: 
30. oktober 1893, Tržič
Umrla:  21. oktober 1960, Ljubljana error


Občina: 
Tržič



Bila je ena prvih akademsko izobraženih Slovenk in prva akademsko izobražena Tržičanka.
V Tržiču se je rodila v hiši, ki jo domačini poznajo kot lekarno Bohuslava Lavičke. Pri njenih šestih letih so hišo prodali in se preselili v Ljubljano, kjer je oče kmalu zatem umrl. Tu je obiskovala vadnico, višjo ljudsko šolo pa pri Sv. Jakobu. Na klasični gimnaziji je maturirala leta 1914. Medicino je študirala na Dunaju do leta 1919. Ko pa so morali, po izgubljeni svetovni vojni, vsi nenemški študentje zapustiti to fakulteto, je šla na Češko in v Pragi leta 1920 z odliko diplomirala.
Med študijem je delala na kirurgiji etapne bolnice v Ljubljani (v počitnicah 1915 –1917). Kot pomožna zdravnicaje delala (1917 – okt. 1918) v vojni bolnici Gottfried v. Preyer-Stiftung na Dunaju. Od oktobra 1918 do 1919 je delala v dunajskem otroškem sanatoriju. Med koroškim plebiscitom je organizirala zasilno bolnico v Škofičah pri Vrbskem jezeru (9.–17. okt. 1920).
Leta 1920 je postala sekundarij v Ljubljani. V letih 1921 in 1922  je na Dunaju specializirala iz bakteriologije in epidemiologije ter opravila tečaj iz hematologije v Zagrebu in na Dunaju (kot prva Knafljeva štipendistka).

Bila je med prvimi organizatorji epidemioloških in higienskih ustanov v Sloveniji.
Med letoma 1922 in 1925 je vodila prvo izmed njih, Stalno bakteriološko stanico v prosekturi splošne bolnišnice v Ljubljani. Sodelovala je pri nastanku podobne ustanove v Celju. Bila je tesna sodelavka higienika dr. Iva Pirca in mednarodnega utemeljitelja socialne medicine dr. Andrije Štamparja.
S pomočjo Rockfellerjeve štipendije se je dve leti (1925 – 1926) izpopolnjevala v socialni medicini v ZDA in Kanadi. Nato se je, kljub tamkajšnjim vabljivim ponudbam, zlasti profesorja Mihaila Pupina, vrnila v domovino.
Pet let (1926–31) je bila ravnateljica šole za zaščitne sestre v Zagrebu. Nato se je ponovno vrnila na Higienski zavod v Ljubljano, kjer je bila 2 leti (1932–34) šolska zdravnica, zatem pa je leta 1935 prevzela vodenje oddelka za socialno medicino. Od leta 1945 pa do upokojitve leta 1947 je bila načelnica oddelka za vrhovno sanitarno inšpekcijo pri Ministrstvu za ljudsko zdravstvo. Septembra 1945 je morala zaradi bolezni odkloniti povabilo za predavateljico na medicinski fakulteti.

Njeno delo je bilo izrazito pionirsko. Ustanovila je prvo bakteriološko epidemiološko ustanovo v Ljubljani in enako uredila leta 1923 v Celju. Ukvarjala se je tudi infekcijskimi boleznimi živali, ker tedaj še ni bilo veterinarsko bakteriološkega laboratorija. Organizirala je prvi večmesečni socialno-zdravstveni vzgojni tečaj, kot pripravo za socialno šolo za ženske, in 14-dnevne strokovne nadaljevalne tečaje za medicinske sestre. Sestavila je načrte in predloge za dezinfekcijski zavod za ljubljansko bolnico. Pripravila je nov učni načrt iz higiene za srednje šole. Borila se je za gradnjo delavskih stanovanj v Trbovljah (v dobrem letu so zgradili 120 stanovanj). Prizadevala se je za vključitev obrtniških učencev v splošno zdravstveno zaščito.
Predavala je po šolah, na radiu in v zdravniškem društvu v Ljubljani, na podeželju v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bolgariji, na Poljskiem in v raznih mestih ZDA. Študijsko je potovala še v Anglijo, Francijo in Nemčijo. Kot delegatka je bila na Balkanskem kongresu za zaščito mladine v Atenah 1936.

Znanstveno je 1922 raziskala bacil paratyphi Hirschfeld. Zadnje kontrolne izsledke ji je preprečilo lastno obolenje za tifusom. Leta 1922 se je pri raziskovalnem delu ranila ob stekleni pipeti in se okužila s klici čiste kulture tifusa. Ta okužba ji je povzročila trajno okvaro srčne mišice.
V strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah doma in po svetu je objavila številne socialnomedicinske prispevke.

Knjiga:
Zdravstveni nasveti za družino in dom , v Celju 1935



Literatura
Z. Zupanič Slavec in K. Slavec: Prvi slovenski šolski zdravniki in njihovo delo med leti 1909 in 1941, Isis 2010, št. 5, str. 55 in 56
Osebnosti od M do Ž, Ljubljana 2008, str. 1115
C. Toplak: Prve slovenske znanstvenice : slovenske izobraženke od srednjega veka do prve polovice 20. stoletja, Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 2002, št. 15/16, str. 197-210
T. Ahačič: Dr. Amalija Šimec, prva akademsko izobražena Tržičanka, OŠ Bistrica 1999
error


Glej tudi

link   Slovenski biografski leksikon
link   Inštitut za mikrobiologijo in higieno.si
link   dlib.si


Prispeval:
Mestna knjižnica Kranj
Zadnja sprememba: 14.1.2011, Mestna knjižnica Kranj

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5